Manjada že 10 let razveseljuje domačine in obiskovalce

V gostilni Manjada so v začetku leta praznovali okroglo deseto obletnico, ki so jo proslavili v krogu ekipe. Prostor, ki slovi tako po morski kulinariki kot tudi odličnih picah, se je v preteklem desetletju tudi nekoliko spremenil. O razvoju gostilne, ki je bila primarno odprta za domačine in domuje v San Simonu, smo se pogovarjali z Aljošo Tomšičem.

Deset let je že kar lepo obdobje ... Kako si se ti osebno razvijal in spreminjal v zadnjih desetih letih?

Postaral sem se. (smeh) Leta se res poznajo, saj se človek hitreje utrudi. Vesel sem, da mi je uspelo najti tako super ekipo, ki zgodbo Manjade vozi naprej. Sam sem nekoliko opustil vsakodnevno strežbo v lokalu; še vedno pomagam, delam, nisem pa več, kot bi rekli »glavni izvajalec« oz. »deklica za vse«. Zdaj se res bolj posvečam samemu vodenju, nabavi ipd.

Kako se je spreminjala ponudba gostilne Manjada v tem desetletju? Je filozofija enaka ali je tudi  ta malce bolj zrela? (smeh)

Ponudba se je res zelo spremenila, bolj kot jaz. (smeh) Temelji sicer ostajajo, smo pa spremenili artikle, torej jedi, ki jih ponujamo in se bolj usmerili v ponudbo morske hrane. Danes tako bistveno več prodajamo iz kuhinje kot iz picerije. Prav tako smo naredili spremembo v sami cenovni politiki: začeli smo nabavljati malenkost dražje sestavine, posledično pa smo nekoliko dvignili tudi cene.

Kako pa so domačini sprejeli spremembe? Manjada je namreč zelo priljubljena prav med Izolankami in Izolani, no pa tudi širše, reciva med Ištrijani …

Cenovno politiko v osnovi vedno prilagodimo domačinom. Pazimo torej, da so cene take, da jim ustrezajo. Moja želja je bila namreč že od samega začetka odpreti prostor, kamor bodo zahajali domačini. Posledično je sicer dober glas, ki se je širil, pripeljal tudi turiste in obiskovalce, ampak primarno so naši gostje »naši« ljudje.

Kako je z obiskom turistov? Kolikšen odstotek predstavlja ta segment?

Na letni bazi bi rekel, da naštejemo okoli 70 % domačinov in 30 % turistov. Pri privabljanju novih gostov nam zelo pomagajo Google ocene, torej mnenja. Teh imamo na profilu gostilne preko 1.000, in to samo iz obdobja zadnjih dveh let. No, ne gre pa zanemarjati niti ustnega sporočila. Tudi to je za nas še vedno pomembno –še posebej, ko delaš za ljudi v domačem okolju.

V Manjadi ponujate širok spekter jedi: od pic do mesa in morskih dobrot. Se vam danes, ko se restavracije vedno bolj specializirajo in jedilniki krajšajo, to še vedno obrestuje?

Pa sva pri načrtih za novo desetletje. (smeh) Plan je ravno to, da bomo v naslednjih 10 letih krčili jedilnik tudi v Manjadi. Razpršena ponudba je namreč zelo zahtevna za kvalitetno izvajanje: tako z vidika same nabave artiklov kot tudi kakovosti priprave. Naš fokus v prihodnje vidim na cca. 25 izbranih jedeh.

Glede na spremenjene trende: ali povpraševanje po mesnih jedeh vpada?

Odvisno od obdobja: poleti je povpraševanja po mestu definitivno bistveno manj. Opazil pa sem, da si ljudje želijo zunaj jesti predvsem kvalitetno meso; si torej naročijo dober kos mesa, npr. biftek, roastbeef ipd. Žar ni več atraktiven, kot je bil nekoč.

Morske dobrote so verjetno vedno aktualne. Je mediteranska kulinarika najbolj prodajana v Manjadi ali jo premagajo pice?

Mediteranska kulinarika je hit za naše območje! Tudi v Manjadi je najbolj prodajana. Pri tem je definitivno najbolj pomembno, da uporabljaš kvalitetne sestavine. Sam dobavljam morske surovine v 70 % od lokalnih ribičev. Preostanek dobavljam od nekaj izbranih dobaviteljev, saj naše ponudbe ni dovolj oz. je v določenih obdobjih omejena. Pomembno pa je tudi, da pri sami pripravi jedem ne dodajamo ojačevalcev okusa, dodatnih arom ipd. Trudimo se ohranjati osnovne okuse.  

Po drugi strani tudi trend oboževanja pice po mojem mnenju ne bo izginil. Pica je ena taka cenovno ugodna alternativa. Predvsem jo imajo radi otroci. Za enkrat se je še ne bomo odrekli. Tudi pica nam pripelje veliko ljudi v gostilno.

Katera pa je tvoja najljubša jed v Manjadi? Kaj si najraje privoščiš?

Ko delaš v gostilni, si včasih presit vsega. (smeh) Najraje imam dnevno pripravljene mineštre, pa ribjo juho. Sicer pa sem oboževalec testenin, predvsem morskih: gamberi, škampi, kanaštrele. Vse to obožujem.

Gostilna Manjada se redno vključuje tudi v kulinarične dneve. Kaj boste ponujali v času Dni domačih pedočev?

Pedoči na buzaro so vedno na meniju, saj je to najbolj prodajana jed iz školjk. V sklopu Dni domačih pedočev pa bomo letos skušali ponuditi še nekaj drugačnega – pedoče na žaru. Receptura je res zelo enostavna, sam okus te jedi pa kar kliče po morju. Prav na žaru namreč školjka najbolje ohrani svoj pristen okus.

Pedoče sicer tudi nabavljamo iz lokalnih gojišč od lokalnih ponudnikov, od Mitje Petriča – Mytilus in pa od Nevija Vižentina iz Strunjana.

Dobavljaš torej lokalno, kar je odlična trajnostna praksa. Se morda poslužuješ še kakšnih drugih zelenih navad?

Lokalna dobava je prioriteta, ko govorimo o morskih izdelkih. Se pa trudim lokalno dobavljati tudi vrtnine. Z nekaj kmeti iz bližnje okolice že sodelujem, povezan sem tudi z Agrarijo. Problem je, ko ni sezone za določeno povrtnino ali pa je ta kratka. No, sicer pa tudi tukaj delamo male premike: ko recimo ni sezone za določeno vrtnino, se trudimo je ne jemat in ponujat.

O načrtih za naprej sva nekaj že govorila … Odpeljiva se še malce dlje v prihodnost. Kje vidiš Manjado čez deset let, torej leta 2033?

Upam, da bom zmogel nadaljevati tak življenjski tempo še naslednjih deset let. Da bom zdržal do takrat. (smeh) Čez 10 let Manjado vidim drugačno. Bolj specializirano, z ožjim naborom jedi in še večjo kvaliteto. Na tem smo sicer ogromno že naredili, ampak moramo še več. Se bomo pa seveda prilagajali smernicam, ki jih bo narekovalo tržišče. Kdo ve, kaj vse nam prinese novo desetletje.

Zdajle malce jadrava naprej in nazaj. Ampak saj smo ob morju. (smeh) Kaj je danes zate največji uspeh?

Zame je največji uspeh, da sem uspel ustvarit ekipo, ki je stalna. Skupaj smo že 8 let. Gre za personal, ki ne skače iz gostilne v gostilno, ampak je pripaden, smo res ekipa. Med nami je dobra energija, se dobro poznamo in uživamo v delu. Pa tudi to je velik uspeh, da smo danes na točki, ko pri nas brez rezervacije skorajda ne dobiš proste mize. Za primerjavo: ko smo začeli, smo recimo napolnili 20-30 miz na dan, tako da je to enormen preskok.

Zakaj se gostje tako radi vračajo k vam? Kaj dela Manjado tako priljubljeno in pogosto pohvaljeno?

Za dobro gostilno so ključne 3 stvari: kvaliteta hrane, prijaznost osebja in primerna cenovna politika. In med vsemi temi moraš najti pravo ravnovesje. Veliko lepih pohval prejmemo prav zaradi naše pozitivne energije. Mi slabo voljo pustimo doma in smo med ljudmi vedno nasmejani. V službo se na nek način pridemo zabavat, nismo strogi, super profesionalni, ampak smo pa res dobra srčna ekipa! Delamo, ker radi delamo. Denar je samo posledica naše pozitivne naravnanosti in delavnosti. No, pa tudi dobri psihologi smo, saj to moraš biti v gostinstvu, da veš, kako pristopiti do gosta: nekdo se rad poheca, spet drugi bi rad bil bolj v intimi.

Poglejva še malo širše in reciva kakšno na temo razvoja Izole. Kako se je ta v zadnjih 10 letih spremenila?

Na trenutke se mi zdi, da je danes v nekih pogledih celo slabše, kot je bilo deset let nazaj. K temu je verjetno pripomogla tudi korona in druge krize. Spremenil se je tudi način življenja.

Izola sicer veliko dela na kulinaričnem segmentu, gostinska ponudba je dobra in močna, če jo primerjam s kakšnim drugim krajem. So pa vseeno danes kar razlike v primerjavi z 10 leti nazaj. Takrat so ljudje recimo pogosteje hodili na večerje, tudi pozne večerje, kar pa danes močno upada. Ljudje ne posedajo več dolgo v lokalih, nekako normalno je, da se ob 22.00 vse zaključi. Navade ljudi se res spreminjajo, kar zna biti po eni strani tudi dobro.

Je kakšen kulinarični segment, ki ga v Izoli pogrešaš? Imamo dovolj ponudbe?

Pogrešam več manjših t. i. pripravljalnic morske hrane, prigrizkov, tapasov … Take kot jih najdeš že v sosednjem Trstu. Da spiješ kozarec dobrega vina in zraven še nekaj »pikneš«. Mislim, da ima celotna Slovenska Istra potencial za kar nekaj takih lokalov. Prepričan sem, da bi tak pristop odlično šel v promet.

Osebno pogrešam tudi večerno dogajanje, nočnega življenja praktično ni, vse je nekako skoncentrirano na poletno sezono, medtem, ko imata pomlad in jesen res ogromno neizkoriščenega manevrskega prostora. Konec koncev je priložnost tudi zima, ki je mila, saj je pri nas res lepo. Moramo se prebudit iz zimskega spanja! Odličen primer za to je že sosednji Trst, ki je v zadnjem desetletju neverjetno zaživel.

Greš kdaj kaj pojest k sosedom? Pa ne mislim v Trst. (smeh) H kateremu od izolskih sosedov greš najraje?

Ko imam čas, rad obiščem tudi sosede, najraje Restavracijo Hotela Marina. Najpogosteje pa sicer zahajam v Mai Più. No, ali pa k Zarotu na Manziolija. Všeč mi je tudi DeGrassi aperitivo bar, ki predstavlja eno novo svežo ponudbo v mestu.

Sicer pa v prostem času najraje lovim ribe. Imam svojo barko, tudi tekmujem v ribolovu. Morje je moj hobi, poleg potovanj.

Pa še zadnje vprašanje, ki ga zastavim vsem: ko te obiščejo prijatelj od drugod, kaj so TOP 3 stvari, ki jih v Izoli morajo videti, obiskati?

Meni najlepši je sprehod od Pod Belvederja pa do Svetilnika. Na tej poti najbolj začutiš Izolo in jo najlepše vidiš. No, Manjade vsekakor ne bomo spustili, tako da je ta obvezna postojanka. Priporočal bi jim še aperitivo v lokalu Mai Più, kjer se prav tako zelo dobro začuti izolski duh in je neke vrste stična točka nas domačinov.