Jaz sem izolska plaža.

Dnevnik samooklicane morske dive s 5 kilometri razpoloženj.

7.15

Zbudila sem se v zlati svetlobi, ki odseva na prečudovite klife Krajinskega parka Strunjan. Morje ob meni je mirno, senčniki so še zaprti, borovci še malo zaspani. Pomaham ribičem, ki so vstali še preden sem sama odprla oči. Prve korake že delajo domačini, ki mimo mene odhajajo v svoj vsakdan. Veliko jih odpira trgovine, restavracije, lokalčke, kjer zadiši po sveže kuhani jutranji kavi. Domačinom sledijo obiskovalci in počitnikarji – eni tečejo in kolesarijo, drugi že nosijo pod pazduho svojo brisačo. Pozdravim jih s tiho sapico. Všeč mi je, da me poznajo že desetletja.

8.30

Na Svetilniku je živahno! Tu sem najbolj doma. Če bi bila oseba, bi bila na tej izolski ikonični točki svetlolasa lepotica z bogato zgodovino in čudovitim pogledom na Trst. Najlepše mi je, ko me premetava močan veter in ko se v ozadju zarišejo s soncem obsijane Alpe. Resda se to poleti redko zgodi, a kot večina svetlolask vedno sanjam o tistem, česar v danem trenutku nimam … A zdaj me predramijo otroški glasovi, ki se podijo v senci borovcev. Je trampolin že odprt? Nekdo lista knjigo iz knjižnice na prostem.

10.00
San Simon je v polnem pogonu.Tam se prebudi moja družinska duša in materinski nagon. V zalivčku čofotajo otroci, s tobogana se slišijo navdušeni vzkliki, na mivki se igra odbojka, adrenalinci se odpravljajo na morje s tubo, mamice pa na pedalin polagajo kremo za sončenje. Morda upajo, da bodo tam zunaj ujele tako potrebnih 5 min tišine? Morda jim celo uspe. Otroci me brcajo, gradijo stolpe ob meni, se mi smejijo, kdo pa tu in tam tudi zajoče. Ampak jaz jim pustim, da počnejo, kar želijo, saj vem, da sem njihova prva velika ljubezen, ki se je bodo spominjali do konca življenja.

11.37
Morda prav ti spomini na otroštvo plavajo ob Delfinčku? Tu sem malce bolj zrela, znam se umiriti. Vedno nosim klobuk in včasih poslušam tudi šansone. Moja družba so seniorji s kapami s šiltom, ki v vodi razpravljajo o nogometu in najboljšem receptu za domače pecivo. Pa tudi pari, ki se držijo za roke, kot bi bilo še vedno leto '68. Reševalec iz vode me opazuje strogo, a z nežnostjo, saj ve, da sem dobra. Zdaj že zadiši po morski juhi iz restavracije, a meni se zdi, da tu v resnici diši bolj po domačnosti in toplini.

13.04
Čas za pobeg nazaj k sebi! Bele skale ... Tu se skriva moja divja plat. Tu sem brez filtrov. Takšna, kot sem: neobrušena, pristna, skoraj malo preveč iskrena. Sem pridejo tisti, ki ne marajo sence in pravil. S sabo imajo hladilno torbo, dve knjigi in – kar je najlepše – spoštovanje do mene. Ne potrebujem veliko. Samo to, da poberejo za seboj in me pustijo dihati. Prav tukaj sem namreč najbolj svobodna in zato morda tudi najbolj ranljiva. Ko me enkrat obiščeš na tem delu in če prideš z odprtim srcem, to takoj začutiš.

15.23
Na hitro zavijem pod Belveder, kjer sem mlada, igriva in pripravljena na akcijo. Zlijem se s tistimi, ki v kopalkah nosijo še zadnje sledi maturantskega izleta. Skoki v vodo, selfiji, in potem še en koktejl (ali dva). Tukaj mi srce zaigra tudi v ritmu glasbe v živo. Ko zvečer bar Pod Belvederjem oživi, sem kar malo zaljubljena v življenje. Včasih celo zaplešem – na skrivaj, a me vedno izdajo valovi.

17.50
Ko se dan začne zelo počasi nagibati proti večeru, si zaželim malo tišine. To najdem na sprehodu med Izolo in Koprom. Tukaj nisem le plaža, sem zgodba. Sem preoblikovana cesta, ki je nekoč povezovala mesti, zdaj pa povezujem ljudi z morjem. Sem najdaljša izolska misel. Ob meni se peljejo kolesarji, suparji se igrajo z valovi, tekači si privoščijo požirek vode na pitnikih ob poti, zaljubljenci hodijo z roko v roki ... In potem, na nekem ovinku, nekdo reče “waw”. In jaz točno vem, kje stoji. Tam, kjer se sonce najlepše dotakne morja. Nočem biti pretenciozna, ampak – ali veste, da pod mojimi valovi spi Rex? Ladja, skoraj taka kot Titanik! In prav jaz jo vsak večer nežno pokrijem s peno.

19.30
V Floramare sem nežna, pozorna in tiha. Tu se vedno znova spomnim, kako pomembna je prijaznost do vseh obiskovalcev. Predvsem pa do tistih, ki ne morejo kar tako steči v morje. Tukaj sem urejena, prilagojena in dostopna. Nisem glasna, sem pa srčna. Moj bazen ni ogromen, je pa dovolj velik, da vanj posije sonce in v njem zažari nasmeh. Nisem samo za goste resorta. Če me potrebuješ, ti vedno odprem vrata. Tukaj sem najbolj mirna. Morda tudi najbolj človeška. Ker sem edina, ki omogoča, da morje objame tudi tiste z gibalnimi ovirami, sem še posebej ponosna, da objemam tiste, ki jih drugje pogosto spregledajo.

20.12
Ko popusti poletna vročina, iz hiš, apartmajev in hotelov pokukajo kosmatinci. In jaz, no, jaz sem spet malo razigrana. Tisti mali zalivček pri stari tovarni Delamaris ni glamurozen, ima pa karakter. Tu psi dirjajo po vodi, njihovi človeški spremljevalci pa se smejijo pod pergolo. Tudi jaz se smejim z njimi. Če bi imela rep, bi ta zdaj mahal kot nor! Všeč mi je, da imam prostor tudi za naše pasje prijatelje; saj je poletje tudi zanje čas za brezskrbno uživanje.

21.40
Sonce zahaja. Svetilnik je obsijan z zlatimi žarki. Zdi se mi, kot da sem za trenutek postala slika. Popolna. In hkrati tako običajna. Ob meni še zadnji pogovori, vonj po soli in po morskih dogodivščinah. Sem ena. A nisem vsak dan ista. Kot vsaka prava ženska, imam svoje plime in oseke, svoje mirne dni in svoje viharne misli. Če me sprejmeš takšno, kot sem, ti obljubim, da te bom spominjala na najbolj brezskrbne trenutke tvojega poletja.

Epilog

Jaz sem izolska plaža.
Sem ena in edina. Dolga in edinstvena.
A v meni se skriva osem obrazov. Osem razpoloženj. Osem priložnosti, da najdeš svoj trenutek.

Če prideš k meni, bodi nežen/a.
Spusti kamenček nazaj v morje, če si ga tam pobral/a.
Poberi plastenko, tudi če ni tvoja.
Pusti mi dihati. Imej me rad/a.
In obljubim ti, da te bom vsak dan znova učila, kako se živi s polnimi pljuči.

Lahko noč, Izola.
Lahko noč, morje.