
“Kmetija ne pozna urnika. Kmetija je življenje.”
Kristjan Božič vodi družinsko kmetijo v Jagodju, kjer s starši in svojo družino skrbi za vinograde, oljčnike in predelavo domačih izdelkov. Njihova vina, oljčno olje, marmelade in namazi so rezultat trdega dela, vztrajnosti in spoštovanja do zemlje. Kristjan pri svojem delu ne išče bližnjic, ampak zaupa izkušnjam, sledi tradiciji in zdravi pameti.
Zgodba, ki se začne s preprostim “grem delat”
Kristjan Božič je tiste vrste človek, ki pove malo, a naredi veliko. Ko je pred leti od očeta prevzel kmetijo v Jagodju, ni bilo dolgih (po)govorov ali načrtov. Padla je samo odločitev: »Zdaj grem delat jaz.« Od takrat naprej vodi vinogradniško-oljkarsko zgodbo, ki ne temelji na velikih številkah, ampak na vztrajnosti, spoštovanju do zemlje in skrbi za domače.
Božičevi so na tej zemlji doma že več kot stoletje. Pranono je prišel iz Buzeta in v dolini pod Jagodjem je zrasla kmetija, ki je danes specializirana za vino, oljčno olje in domače izdelke. Kristjan se ne obremenjuje s trendi – dela, kar zna in v kar verjame: »Če delaš dobro, se bo našel kupec. Če ne letos, pa drugo leto.«

Ko delo preraste v način življenja
Sam se ni izobraževal za to delo, vsega se je naučil v praksi. »Izobraževal sem se na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in opravil tudi kar nekaj strokovnih tečajev. Kljub temu pa rad delam po občutku, po logiki. In ker sem tu gor zrasel.« Vino ga veseli, a zase pravi, da je bolj oljkarski tip: »Oljka je ženska. Če ji daš, ti vrne. Ampak če jo zanemariš, te kaznuje.« Zanimivo, doma vino pijejo samo ob svečanostih in družinskih srečanjih.
Njegova vina – malvazija, refošk, rose (iz refoška) in cabernet sauvignon – nastajajo brez velikih filozofij: pomembni so čistoča, red in zdrav grozd. Vse delajo sami: od rezanja trt pa do polnjenja steklenic.
Kristjan poudarja, da ne sledi vsaki modni muhi: »Če nekaj deluje in ljudje kupujejo, zakaj bi spreminjal?«

Trgovina, ki poveže ljudi in okus
Posebnost njihove zgodbe je družinska trgovina v središču Izole, kjer prodajajo vino, olje, namaze, marmelade in sezonske izdelke. Idejo zanjo je prinesla žena po obisku Montepulciana v Toskani, kjer je občudovala podobne trgovine. Najprej so začeli na Postojnski, zdaj jih najdete v samem središču mestnega jedra – le streljaj od tržnice na Ljubljanski ulici.
»Ni veliko takih trgovin. Pridejo ljudje, ki iščejo domače. Pa tudi turisti, ki se vračajo vsako leto. Radi rečejo, da se tu počutijo kot doma,« pove Kristjan. Trgovina je zanj pomembna predvsem zato, ker vzpostavlja stik. Ko veš, kdo pride, kaj kupi, kaj mu je pomembno.
Domače, sezonsko, iskreno
Izdelki Božič so prepoznavni po preprostosti in avtentičnosti. Poleg vina in olja prodajajo še vložene oljke, namaze, marmelade, domače likerje – vse v majhnih serijah. Kar se ne porabi, gre v predelavo. So večkratni dobitniki različnih priznanj za inovativnost. »V naši trgovini imamo vino, olje in vložene oljke, ki jih pripravimo na različne načine. Iz grozdja in oljk delamo tudi druge stvari: namaze, marmelade – figove, grozdne, bučne … Imamo tudi marmelado iz oliv, ki je presenečenje za vse, ki sicer oliv ne marajo,« pove sogovornik.

Pred kratkim so sodelovali na festivalu namiznih oljk v Slovenski Istri, kjer je Kristjan Božič prejel posebno priznanje za dimljene oljke "Štorta" in kandirane oljke "Santa Caterina".
Čeprav je njihova kmetija na obrobju mesta, Kristjan pravi, da je Izola del njih: "Tu smo doma, tu prodajamo, sem pridejo ljudje po vino. In ko imaš trgovino v centru, si del mesta. Ne rabiš velikih oglasnih panojev – pomembno je, da si prisoten."
Družina kot ekipa
Čeprav ima Kristjan polne roke dela, nikoli ni sam. Poleg staršev, brata in žene, so del zgodbe tudi njuni otroci – dvojčka, stara 10 let, in mlajši sin, star 9. Kristjan z nasmehom pove: »Mala dva sta vsakič zraven, kar jima rečeš, naredita. Tudi če samo nosita prazne zaboje. Tretji pa bo verjetno najbolj kmet od vseh.«
Na trgatvah je vedno prisotna cela družina – ne le za pomoč, ampak kot del ekipe. Tako kot je bilo nekoč. Dela na kmetiji je veliko, še posebej, ker vse delajo sami. A se ne pritožujejo: »To je kmetija. Ni urnika. Včasih traja do pozne noči. Ampak če ti je to fajn, greš naprej.« Mi pa zaključimo, da ima vse, kar pride z Božičeve kmetije, en skupni imenovalec: iskrenost.
Vir izolskih okusov – zgodbe tistih, ki v vsakem požirku ohranjajo povezavo z zemljo, družino in krajem.