Izola ni le kulisa. Izola je naš dom.

Po sedmih zastavljenih vprašanjih projekta Delim svoje mesto postaja precej jasno, kakšno Izolo si želimo Izolani: takšno, ki gre naprej, ne da bi pri tem izgubila sebe. Varno, zeleno in živo, z ribiči, domačnostjo in svojimi prostori. A predvsem takšno, kjer obiskovalci razumejo, da prihajajo v naš dom.

V projektu Delim svoje mesto smo domačinom zastavili nova štiri vprašanja. Tokrat o varnosti, prihodnosti mesta, tem, česa ne smemo izgubiti, in o tem, kaj bi morali o Izoli končno razumeti tudi naši obiskovalci.

V Izoli se počutimo varno

Ko smo vprašali, kdaj se v svojem mestu počutimo najmanj varno, je bila ena ugotovitev precej jasna: Izolani se v Izoli večinoma počutimo varno.

Ko se občutek varnosti zmanjša, razlog navadno ni določen »nevaren« del mesta, ampak precej bolj vsakdanje okoliščine: tema, slabša osvetlitev, samotna hoja ponoči ter kolesarji in skiroji na površinah za pešce.

Če povzamemo: Izola je varna. Kakšna dodatna luč pa nam ne bi škodila.

Razvoj da. Ampak po naše.

Kakšna naj bo Izola čez pet let? Lepa, seveda. Pa tudi napredna, aktivna, kulturna, zelena, povezana in dostopna. Nekateri si želimo več dreves, drugi več kulturnega dogajanja, tretji mesto, prijaznejše živalim.

Toda med odgovori so bili tudi:

• »Svoja.«
• »Pristna.«
• »ZVESTA SEBI!«

In precej neposredno: »Da ne bo Koper čez 5 let!«

Sporočilo razumemo. Izola naj gre naprej, vendar ne na način, da bi izgubila svoj značaj.

Kaj pa je tisto najbolj izolsko, česar nikakor ne smemo izgubiti?

Če bi ugibali, bi verjetno najprej rekli morje. Odgovori pa so šli v drugo smer: k ribičem, sardelam in Ribiškemu prazniku. Ob njih pa smo začutili domačnost, pripadnost, slogo, spoštovanje, domačine, tržnico, domače gostilne in male rituale vsakdanjega življenja.

Nekdo je napisal preprosto: »Ribari per sempre.«

Pojavili so se tudi Delamaris, Argo in dimnik, stare hiše, mestno jedro, Ljubljanska ulica, Ambasada Gavioli, Hangar bar in Art kino Odeon. To pokaže še nekaj zanimivega: dediščina ni samo tisto, kar je staro več stoletij. Tudi industrijska in kulturna zgodovina zadnjih desetletij je že del kolektivnega spomina mesta.

Med odgovori je bil tudi precej lep opis kakovosti življenja v majhnem mestu: drevesa, ki dajejo senco, tržnica in mesnica ter trgovine, do katerih prideš peš v dvajsetih minutah.

Ko vprašamo, česa ne smemo izgubiti, govorimo o ljudeh, odnosih, prostorih in navadah. Prav v njih je očitno največ Izole.

Najprej naš dom, potem turistična destinacija

Najbolj neposredni pa so bili odgovori na vprašanje, kaj bi želeli, da turisti o Izoli končno razumejo.

• »Živimo celo leto tukaj.«
• »Izola živi 365 dni v letu, ne samo poleti.«
• »Izola ni samo slika, je mesto, ki živi.«
• »Spoštovanje do domačinov.«

Sporočilo ni, da turisti niso dobrodošli. Prav nasprotno. Med odgovori se pojavijo tudi toplina domačinov, prijaznost ter želja, da bi se obiskovalci pri nas na dopustu lahko počutili doma.

Toda gostoljubje je dvosmerna ulica: plaža ni smetišče, morje ni igrača, domačine pa je treba spoštovati. Tudi nam zmanjkuje parkirišč. In, mimogrede, žmigavec pri izhodu iz krožišča je dobrodošel tudi na dopustu.

Domačini si želimo tudi, da bi obiskovalci Izolo odkrivali izven poletja, se pogovarjali z nami, kupovali lokalno, poiskali izolske manj očitne plasti in ujeli njen ritem.

Ker Izola ni samo plaža in sončni zahod.

Kakšno Izolo si torej želimo?

Takšno, ki se razvija, a ostaja »svoja« – varna, zelena, aktivna in kulturna. Takšno, v kateri še vedno živijo in delajo ribiči, kjer lahko občudujemo stare hiše in male lokale. Takšno, kjer nas povezuje naš jezik in kjer se ohranja občutek, da se med seboj vsi poznamo.

Izola je najprej naš dom. Šele potem turistična destinacija.

Projekt Delim svoje mesto se nadaljuje z novimi vprašanji. Odgovore lahko še naprej zapisujete na plakatih po mestu ali jih oddate prek spletnega obrazca.

Deli svoje mesto tudi ti.