Kreativni kuharski podvigi v Art kavarni Odeon

Kategorija
Deli

Art kavarni Odeon njena ustvarjalka Tanja Plešivčnik Zelenko pravi kar »lonec ustvarjalnosti in kuharskih podvigov«. Zakaj? Predvsem zato, ker je prostor pomembno stičišče eksperimentalne kuhe, galerijske dejavnosti, različnih dogodkov in najpomembneje – nova točka za druženje domačinov. In morda celo za premišljevanje in iskanje idej o lepši prihodnosti našega mesta.

Tanja Plešivčnik Zelenko: »Kar je drugačno, je zanimivo!«

Art kavarna Odeon je konkretno popestrila kulinarično vzdušje v izolskem mestnem jedru. Tradicionalni pretežno morski hrani prinaša pomembno alternativo – brezmesna kosila z začimbami od »Mediterana do Japana« kot jim rada praviš. Od kod črpaš navdih za pripravo jedi?

Navdih črpam večinoma iz sebe, iz svoje domišljije, življenjskih izkušenj, potovanj, druženj in vseh medkulturnih stikov, ki jih v mojem življenju ni malo. No, predvsem pa iz izzivov, ki si jih rada postavljam; recimo to, da vsak dan pripravim nekaj drugačnega, nekaj novega. V resnici mi je prav ustvarjalni proces velik navdih. Iskreno: nisem si predstavljala, da se bom v življenju preizkusila tudi v kuharskih podvigih, a kreativnost očitno ne pozna meja. Sicer pa v Artu v resnici kuham prav tako kot doma.

 

Zakaj izključno brezmesna kulinarika? Je po tvojem mnenju to modna muha ali se bo prihodnost kulinarike odvijala prav v tej smeri?

Odločitev za brezmesno kulinariko je bila zame edina možna, saj od 14. leta ne jem mesa, kar pomeni, da pretežno že vse življenje kuham brezmesno. Torej, mesnih jedi nisem vajena pripravljati, poleg tega pa sledim tudi lastnim načelom, kaj je za telo in okolje dobro in kaj ne. Recimo tako: jedla bom tisto, o čemer lahko razmišljam, da dejansko pojem.

Lahko bi rekli, da je vegetarijanstvo in veganstvo ta trenutek modna muha; morda v prihodnje temu ne bo več tako, ampak predvsem zato, ker bo to postalo (moralo postati) »the way of life« (način življenja). Ljudje smo se končno začeli spraševati in ozaveščati našo prehrano: iz kakšnih pogojev prihaja naša hrana in ali sploh lahko sprejemamo realnost prehrambne industrije in ob tem v hrani še vedno uživamo? Mislim, da ta trend ne bo zapustil našega planeta; moralo bi priti do res nekakšnega čudežnega ali katastrofalnega preobrata. (smeh)

»Danes je super to, da ne jemo samo zato, ker smo lačni, ampak da lahko skrbno izbiramo hrano in sledimo temu, kar nam je v vseh pogledih všeč.«

Po govoru se sliši, da nisi doma iz Izole. Kaj te je pripeljalo v naše kraje?

Res je. Rojena sem v Slovenj Gradcu, vse od študijskih let dalje pa sem veliko potovala po svetu in vmes ustvarjala in pisala. Obiskala sem domala vse evropske države, dve leti sem živela na Portugalskem, bila sem tudi v Aziji: Iranu, Indiji, Pakistanu, pa v Turčiji in Severni Afriki. Na teh potovanjih sem spoznala veliko ljudi z različnih koncev sveta, ki so še danes moji dobri prijatelji.

Eden takih je bil tudi moj mož, ki je sicer doma iz Grožnjana, spoznala pa sva se že v študentskih letih. Pred približno petnajstimi leti sva se preselila v ta obmorski kraj pisati diplomo in ustvariti družino. Z otroci se je življenjski tempo kar spremenil, zato sva se v Izoli tudi ustalila.

 

Pa danes Izolo čutiš kot svoj dom?

Priznam, da šele odkar imamo kavarno, Izolo res bolj čutim kot svoj dom. Ker sva pred časom oba z možem delala v Ljubljani in smo domov v Izolo hodili bolj spat, v resnici sploh nisem vedela, koliko fajn ljudi živi v tem mestu! Zdaj smo šele zares aktivno tu, smo prisotni in živimo z mestom.

 

Kako je torej prišlo do same ideje odprtja Art kavarne Odeon in stvaritve tega posebnega, za naš prostor drugačnega koncepta?

Pred COVID-om sem delala v Ljubljani, kjer sva si s prijateljem, slikarjem iz Portugalske, s katerim sva v preteklosti že sodelovala na marsikaterem projektu, prizadevala ustvariti nekakšen literarni oziroma umetniški guest house – projekt, ki bi združeval namestitvene zmogljivosti in mreženje ustvarjalnosti, kulturnih podob ter idej. Prostor, ki nama ga je uspelo vzpostaviti je bil res nekaj posebnega, zanj smo prejeli nekaj nagrad, četudi je trajal le tri leta. Potem je prišel COVID in žal smo bili eni tistih, ki smo bili primorani zapreti.

V resnici sem svojo travmatično izgubo najinega uspešnega projekta, neke vrste bolečino, usmerila v nov projekt – v Art kavarno. Na začetku niti nisem točno vedela, kakšen bo koncept prostora, vedela sem samo, da si želimo Izoli in Izolanom dati nekaj, česar še nimajo. Projekt sem vzela kot poseben kreativni in trajnostni eksperiment. Ideja, da bo to med drugim prostor za dnevne malice, se je rodila nekoliko kasneje.

So bile torej dnevne malice in kulinarična ponudba naključna inspiracija?

Kulinariko sem imela od nekdaj rada. Že v študentskih časih sem z veseljem kuhala, vedno smo se družili ob hrani, najsibo to za kosilo ali pa za »večerje« ob 3. zjutraj. Konkretneje sem se s kuho spoznala v času, ko sem živela v Lizboni, kjer smo v hostlih kuhali tudi za večje družbe, gostili potujoče chefe, preizkušali različne začimbe in okuse celega sveta. Tam sem se najbolj navdušila nad kulinariko!

 

Govoriš v množini, ampak v resnici kuhaš sama, kajne? Kdo so še člani Art ekipe?

V bistvu že dobro leto in pol kuham sama s kar nekaj pomagači: zelo, zelo prijetnimi in zvestimi. Nam pa izzivov nikoli ne zmanjka. Zame je trenutno izziv že samo ukvarjanje z gostinsko dejavnostjo. Celo življenje sem se gibala med znanostjo in umetnostjo, tako da je to zame neka čisto nova sfera.

 

Ali v Izoli obstaja povpraševanje za drugačno, brezmesno kulinariko? Imate svojo klientelo? Ste koga tudi spreobrnili?

Jaz mislim, da se klientela počasi razvija oz. da jo na nek način tudi mi sami ustvarjamo. Zanimivo je, da večina gostov, ki k nam zahajajo redno, sploh ni vegetarijancev. Imamo res eno tako svojo stalno ekipo 15-20 gostov, ki pridejo prav vsak dan. Če jih ni, takoj veš, da so zboleli ali so na dopustu. (smeh) Lepo je tudi, ko povedo, da čutijo spremembe v svojem telesu, odkar se prehranjujejo drugače. Veliko je tudi »take awaya«, ko si ljudje malice nosijo domov ali v pisarne.

V tujini smo takih prostorov morda malce bolj vajeni, predvsem v večjih evropskih mestih. Pa Art kavarno obiskujejo tudi turisti? Kolikšen je ta odstotek?

Turisti so večinoma zelo navdušeni, kadar kateri zaide k nam. Bistveno več jih pride v poletnem času, predvsem popotnikov, ne toliko počitnikarjev. V bistvu nas obišče veliko tujcev z vseh krajev in se čudijo nad podobo in ponudbo prostora. Nekoč sta pri nas navdušeno jedla dva pariška režiserja in rekla: »Joj, kaj takšnega nimamo niti v Parizu.« Pred kratkim pa je je k nam ves teden hodila ena znana ameriška smučarka, ki se je tako navdušila, da je pred odhodom prišla še po malico za pot naslednji dan. (smeh)

 

Posebnost kavarne je poleg kuhe tudi galerijska dejavnost. Art je prizorišče literarnih, teatralnih, pripovedovalskih in glasbenih nastopov. Kako pogosto se odvijajo dogodki?

Nekako naravno sodelujemo z različnimi umetniki, saj se v teh krogih tudi gibamo. Zelo si želim, da bi se naša literarno pripovedovalska zadeva dobro prijela. Trenutno sodelujemo z zelo simpatično pripovedovalsko skupinico, ki ustvarja tako za otroke kot tudi za odrasle. Dogodke organiziramo 1-2 x mesečno. Tudi razstave imamo redno: zagotovo 1-2 na sezono. Zelo nas veseli, da se nam v zadnjem času različni ustvarjalci javljajo kar sami. Pri vsem tem pa se za podporo zahvaljujem tudi Centru za kulturo, šport in prireditve, s katerim zelo dobro sodelujemo.

Omenila bi še sodelovanje z lokalno skupnostjo: s Komunalo Izola smo pred časom pripravili izmenjevalni kotiček, ki se je super prijel. Pred kratkim sem začela sodelovati tudi z Medgeneracijskim centrom. Zelo se že veselim, ko bomo skupaj z gospemi v prihodnje kuhale in ustvarjale!

Lani smo ustanovili naš zavod ART KUHA, valilnica umetnostnih in trajnostnih praks, prek katerega bi radi čim bolj razvijali kreativnost in se na različne načine povezovali. Art je tako eden od projektov na katerem bomo gradili tudi v prihodnje: vizija je, da se še bolj povežemo s kinom in da ta prostor postane kulturno in socialno mestno središče.

Pogrešaš torej še kakšen podoben ustvarjalni prostor v bližini?

Absolutno! Prepričana sem, da če bi bilo takih prostorov več, bi se ljudje še bolj aktivirali in stopili skupaj. Ponudba na nek način generira povpraševanje. Art kavarna Odeon je živi dokaz za to. Ko ljudje enkrat začutijo, da se nekje nekaj dogaja – nekaj drugačnega, močnega, potem pristopijo k temu, zaživijo na drugačen način …  Dokler nismo prišli mi, večina naših gostov, domačinov, ni niti razmišljala o drugačnem načinu prehranjevanja - o tem, da bi spili čaj namesto kave. Art jih je na nek način prebudil: jim ponudil novo, lahko bi rekli okolju bolj prijazno, alternativo. Če takih prostorov ni, ljudje ostajajo doma in živijo v svoji rutini, se ne odpirajo, ne spoznavajo … Prav v tem pa je največji čar življenja. Veseli me, da v ljudeh zbujamo nek ogenj življenja. To se čuti … Včasih se kdo kar sam ponudi, da bi mi pomagal v kuhinji. In to je lepo, da sodelujemo in si pomagamo.

Zakaj je danes pomembno, da si drugačen in da se vedno trudiš ponuditi nekaj več? V vašem primeru recimo ne gre le za kulinariko, ampak za način življenja?

Iskreno: ne obremenjujemo se s tem, da bi bili drugačni, ampak stremimo k temu, da nam je fajn. Jedi recimo ne ponavljam zato, ker želim biti posebna, ampak res izključno zato, ker mi je vedno v izziv vse stvari v življenju delati malo drugače. Rutine ne maram. Ko kuham, se temu procesu povsem prepustim in prilagajam. Ko je npr. deževen dan, je tudi hrana malce drugačna kot na sončen. (smeh) Imamo tako »življenjsko« kuhinjo, ki ljudi spomni, kaj zares pomeni živeti.

Se morda srečamo tudi na kakšnem Pomolu okusov? To bi bila odlična priložnost, da se predstavite še širši javnosti?

Morda pa res. (smeh) Bi si zelo želeli sodelovati. Upam, da nam časovno letos to uspe vsaj enkrat.

Preverite termine kulinaričnega dogodka Pomol okusov in preizkusite raznoliko istrsko ponudbo jedače in pijače.

Sva že skoraj proti koncu najinega zanimivega pogovora. Zaupaj nam še, kaj je tvoj življenjski moto?

Moj trenutni moto? Ker se to lahko pri meni spreminja ... (smeh) Trenutno si želim zagotoviti dovolj svobode in tišine v življenju za kontemplacijo. Za razmislek o tem, kaj vse sem že naredila in kam naprej.

Kam bi odpeljala prijatelje, recimo te, ki prihajajo iz različnih koncev sveta, ko te obiščejo v Izoli? Kaj so tiste tri stvari, ki jih res mora vsakdo doživeti?

Naj razmislim, kam jih peljem po navadi. No, zagotovo bi odšli na sprehod do Belih skal in Strunjanskega klifa. Pokazala bi jim tudi palačo Besenghi, šli bi na plažo na svetilnik, pa k Bujolu na ribe. Zelo vesela pa bom, če jih bom lahko v prihodnje peljala še kam. Verjamem namreč, da ima Izola veliko potenciala, predvsem v trajnostnih usmeritvah in novih močnih vsebinah. Razvojni potencial te občine je ogromen. Ko jo bomo razvili in v njej uživali domačini, pa bo ta gotovo magnet tudi za vse obiskovalce. Saj to, kar je lepo odznotraj – če bomo povezani kot skupnost, definitivno izžareva tudi navzven.

Poskusite tudi sami pripraviti okusno »art« jed iz špargljev. Oglejte si Tanjin recept in mu doma vsekakor dodajte tudi njeno skrito začimbo: kanček trenutnega navdiha.

Kategorija
Deli
TIC Izola +386 5 640 10 50 tic.izola@izola.si
Sledi nam

Prijava na e-novice


Vpišite email naslov, da boste vedno na tekočem o novostih in dogajanju v Izoli.


© Visit Izola 2024 Pravno obvestilo

Naša spletna stran uporablja piškotke

Sprejmi in nadaljuj Več o uporabi piškotkov