»Morje je ena najbolj poštenih stvari, kar jih obstaja.«
Davor Ivković je ribič po poklicu in po duši. Tako se predstavi sam, ko ga vprašamo, kdo je. Že kot otrok je z očetom hodil na morje: pri sedmih letih mu je prav on kupil prvi laks. »Prva riba je mene ulovila, pa jaz njo,« se zasmeje. Ribištvo ima v krvi. Danes predstavlja drugo generacijo ribičev v družini, a kljub temu si dolgo časa ni predstavljal, da bo nekoč lovil zase.
Davor je gospodar svoje barke že trinajst let. Čeprav je poleg ribištva še redno zaposlen v Luki Koper, ga srce vedno znova vleče na morje. »Morje mi pomeni vse. Poleg tega, da je to moj vir prihodka, sem tu rojen, ob morju sem odraščal, celo življenje ga gledam. Delo in hobi se vrtita okoli morja,« pravi. Kot mladostnik je začel loviti na trnek. Na tekmovanjih v trnkarjenju je osvojil kar štiri medalje.
»Morje je težko, a hvaležno. Kolikor vložiš, toliko dobiš nazaj.«
Davor je eden tistih ribičev, ki imajo mreže ves čas v morju. Njegov vsakdan se začne z muko, kot pravi sam, saj vstane zgodaj zjutraj in se odpravi na morje, ne glede na vremenske razmere. Tam preživi štiri do šest ur, nato pa dan nadaljuje v mandraču (izolskem pristanišču), kjer šiva mreže in jih pripravlja za nove ulove. »Za dobro lovit ribe moraš imeti veliko mrež. Ves svoj prosti čas porabim za šivanje,« pove. Lovi tri do štiri dni na teden, saj ribištvo kombinira z redno zaposlitvijo.
Največje zadovoljstvo mu prinašajo nasmehi ljudi, ki pridejo po svežo ribo. Davor svoj ulov najraje dostavi neposredno v roke gostincev in kupcev – najpogosteje sodeluje z izolskimi gostilnami Sidro, hotelom Marino, Manjado in Bujolom. »Ni mi toliko za denar, bolj za veselje ljudi, ki pridejo iskat ribo,« pravi. V svoji bazi ima preko 400 kontaktov, ki jim po ulovu posreduje SMS sporočilo, kaj je na voljo tisti dan. Čeprav sam ribo jé redko – največ enkrat na teden – ima rad prav vse, izpostavi pa lista, orado, triljo. »Najboljše so tiste ribe, ki jih malo ulovim,« še doda s pristnim nasmehom. Zaupa nam tudi, da je žal najboljša sezona za lovljenje pred in po poletju, kar pomeni, da je rib v času poletne sezone, ko bi jih lahko največ prodali, na voljo najmanj.
»Skrivnost dobre priprave ribe je, da jo moraš peči na visoki temperaturi čim krajši čas. Ljudje jo po navadi prepečejo in presušijo. Če je riba sveža in sočna, ne moreš falit!«
Ko ga vprašamo po skrivnosti dobrega ribiča, hitro odgovori: »Vztrajnost. Ne smeš odnehat. Tudi če tri dni nič ne ujameš, moraš vztrajat. Loviš ne glede na to, kaj dobiš.« Z morjem ima posebno vez – spoštljivo, a tudi stvarno. »Ko si na obali, se ti vse zdi težko. Enkrat, ko si tam, pa si tam in samo tam. Morje ne čaka.« Spomini na burne čase na morju ga opominjajo na previdnost: »Nekaj res grdih vremen je bilo, a na srečo se je vse dobro končalo.«
Kljub povezanosti z morjem pa se v njem nerad kopa. »To je za turiste,« se nasmeje in doda, da se ne spomni, kdaj se je nazadnje kopal. Tudi delfinov ne opazuje: »Delfinov ribiči ne maramo videt, ker nam uničijo mreže,« v smehu doda.
Davor si želi, da bi ljudje bolje razumeli, kaj pomeni biti ribič. »Veliko ljudi idealizira ta poklic. Sam nisem na morju zaradi romantike – tam sem, ker delam. In vsako delo na morju ima svojo težo. Danes ribištvo ni več tako pogosto družinsko poslanstvo kot nekoč – mladih ribičev je malo. Mladostniki se tudi ne odločajo za ta poklic in ne želijo prenašati družinske tradicije dalje. To je žal realnost.«
Na vprašanje, kaj bi morje reklo njemu, Davor preprosto odgovori:
»Pridi še.«
In kaj bi on povedal morju?
»Evo me.«
