»Zame je največ vredno to, da se ljudje vračajo.«

Na Baredih nad Izolo nastaja eno najbolj cenjenih slovenskih oljčnih olj – Ronkaldo. Družinsko kmetijo vodita oče in sin, ki prisegata na ekološko pridelavo, vztrajnost in spoštovanje do zemlje. Njuna zgodba je realistična, polna dela, odločnosti in zvestobe okusom, ki goste prepričajo, da se vedno znova vračajo.

Ko se firbec spremeni v poslanstvo

Če bi mu kot otroku kdo rekel, da bo nekega dne prevzel kmetijo in prideloval oljčno olje, bi Martin Adamič verjetno zavijal z očmi. “Takrat me to ni zanimalo. Ni mi bilo všeč, bilo mi je dolgočasno. Pa še traktorja nisem smel vozit,” se nasmehne. A z leti so se stvari spremenile. “Oče ni več zmogel vsega sam. Takrat sem si rekel, da je na meni: ali bom pomagal in bomo peljali zgodbo naprej ali pa bo vse skupaj propadlo.”

Ronkaldo je družinska kmetija na Baredih nad Izolo. Oče Miran in sin Martin danes skupaj obdelujeta oljčnike in pridelujeta ekstra deviško oljčno olje, ki redno prejema priznanja tako doma kot v tujini. Leta 2023 sta prejela visoke nagrade na ocenjevanjih od New Yorka do več evropskih mest pa vse do Abu Dhabija. Spletni portal Extra Virgin Olive Oil World Ranking je kmetijo Ronkaldo razglasil za najboljšega pridelovalca oljčnega olja iz Slovenije. Letos ju je prestižni oljkarski vodnik Flos Olei znova uvrstil med najboljše oljkarje na svetu.

A priznanja niso tisto, kar poganja motor. »Zame je največ vredno to, da se ljudje vračajo. Ko nekdo pride že desetič in reče, da bi spet isto olje. To pomeni, da si nekaj naredil prav,« pove Martin.

Na živi zemlji ni miru

Ronkaldo je že 15 let ekološka kmetija. “Začeli smo v integrirani pridelavi, ko to še ni bilo moderno. Zdaj smo v ekološki, kjer je več dela, ampak je pa bolj prav,” pravi Miran. Vse oljčne veje zmeljejo, gnojijo z naravnimi snovmi, zemlja, kjer rastejo njihove oljke, je živa. In živa zemlja ima svoje goste.

Divjad jima povzroča veliko preglavic. “To, kar se dogaja zdaj, tega ni bilo 20 let nazaj. Srnjad, divji prašiči ... Če ne ograjuješ, ti pojejo vse, kar zraste. Zato danes kmetijstvo ni več samo delo v oljčniku – to je stalna borba s terenom, z naravo, zakonodajo,“ pove Miran.

Kljub vsemu oba ostajata trdno prepričana, da je to prava pot. Martin si zelo želi, da bi kmetija v prihodnje postala njegova redna zaposlitev – ne le zadeva popoldnevov in vikendov.

Kakovost brez kompromisov

Na 3,4 hektarja oljčnikov družine Adamič raste več sort oljk – nekaj namiznih, večina pa za olje. Pridelujejo različne okuse, od blagih do pikantnih, saj želijo zadovoljiti različne želje obiskovalcev. Vrhunsko ekstra deviško olje pridelujejo po strogih ekoloških načelih. “Olje mora biti brez napak, po vseh standardih,“ poudari Martin. “Vsaka malenkost vpliva na okus – od mrež in posod do pogojev shranjevanja.”

Čeprav degustacijskega prostora (še) nimajo, največ prodajo kar z domačega dvorišča – kjer se, kot pravita, z vsakim obiskovalcem potrudijo osebno. “Naši obiskovalci pravijo, da smo ambasadorji Izole,” je ponosen Miran. “Tujci prihajajo s Finske, iz Italije, Litve … in vsi so navdušeni, ker si vzamemo čas, ker jim vse podrobno razložimo.”

Večino olja prodajo neposredno doma – prav tam, kjer ga tudi pridelajo. Nekaj ga gre v gostinstvo in butične trgovine, spletna prodaja pa jim (še) ni prioriteta. »Mi smo imeli med prvimi spletno stran. Zdaj je ta že precej stara. Ampak obisk nam kljub temu raste. Po epidemiji covida smo opazili, da ljudje radi pridejo osebno. Radi si vzamejo čas, zanima jih naša zgodba,« dodaja Martin.

Od domačih vloženih oljk do svetovnih seznamov

Poleg oljčnega olja prodajajo tudi vložene oljke, ki pa niso nastale iz posebne strategije, temveč bolj iz firbca in precej poskusov. ”Rad jem oljke, to je bil začetek. In kar ni takoj ratalo, smo metali kar na gnoj. Ampak nisem odnehal. Sem raziskoval, probaval, bral in se učil: malo iz literature, malo iz napak,” pove Martin, ki je danes ponosen na vložene oljke.

Čeprav bi jim kdo morda želel pripisati globalne ambicije, ostajajo butični pridelovalci z jasnim zavedanjem, da kakovost zahteva čas, prostor in prisotnost. ”Pred kratkim nam je pisal nekdo iz Abu Dabija in vprašal, ali lahko vsak mesec pošljemo en kontejner olja. Ampak tega mi ne moremo. Ne bi mogli, pa tudi nočemo,” pravi Miran. Kljub temu so se pred časom prav tam – v Abu Dabiju – uvrstili na enega od prestižnih seznamov najboljših oljkarjev sveta.

Iz Kopra v Izolo

Družina Adamič sicer danes prebiva v Kopru, a še vedno ostajajo tesno povezani z Izolo, kjer stoji njihova kmetija. Miran je odraščal v Izoli in se še danes spominja časov, ko je bil Veliki trg prost prometa in njihovo ”otroško igrišče”. ”Okrog bazenčka smo tekali, mreže so bile tam … danes si želim samo to, da bi bil ta trg spet za ljudi. Da bi bil brez avtomobilov,” pove Miran.

Na vprašanje, kaj mu pomeni Izola danes, odgovori z enim samim izrazom: nostalgija. A hkrati z zavedanjem, da prihodnost ne more sloneti le na preteklosti: ”Izola ima potencial. Samo moraš poslušat ljudi, ki delajo z zemljo. Tako kot v Brdih. Mi tukaj nimamo kleti, nimamo prostorov. Ampak imamo voljo.”

Na to, kaj rada počneta v prostem času, Martin odgovarja, da se najraje odpravi v hribe – je mlajši alpinistični pripravnik in plezanje je njegov način odklopa. Miran pa najraje ostane tam, kjer je doma: na Ronkaldu, v oljčniku. „Včasih samo sedim in gledam. Spijem kozarček. To je moj mir. Moj košček raja.“