Skrivnosti
domačinov

Spoznajte življenje domačinov, njihove navade, skrivnosti in najljubše izolske kotičke. Odpravite se na pot spoznavanja Izole skupaj s sproščeno Barbaro ali pa z aktivnim Matejem. Verjemite, obe zgodbi sta zanimivi, vsaka na svoj način odkrije nekaj novega in skozi njune oči predstavi ljubezen, ki jo gojita do svojega kraja. In s kom se boste najprej odpravili vi?

Vsak v sebi nosi vsaj eno skrivnost, povezano s krajem v katerem živi. Skrivnosti so različne – ene so bolj, ene manj skrite. Nekatere v nekem trenutku z ljudmi podelimo, spet druge pa ostanejo za zmeraj skrite. Izolani so nekatere svoje podelili z vami. Lahko jih imenujemo skrivnosti ali pa njihova doživetja, morda njihovi najljubši trenutki, zaradi katerih radi živijo v svojem kraju.

Še nekaj skrivnosti Izolank in Izolanov



Skrivnost cerkve sv. Mavra

Pred 17 leti je župnik Janez Kobal prevzel službovanje v župnijah Izola in Korte. Pred približno 250 leti je za župnijo skrbelo kar 12 duhovnikov, kar priča o pomembnosti Cerkve v takratnem času.

Izolska sakralna dediščina je zelo bogata, med najslikovitejše objekte pa vsekakor spada cerkev sv. Mavra, ki stoji na najvišji točki nekdanjega izolskega otoka in je pomemben element prepoznavne silhuete mesta. Na lokaciji današnje slikovite cerkve z belo-oranžnim pročeljem, je že v 14. stoletju stala manjša cerkvica, ki pa je tekom zgodovine doživela mnoge arhitekturne preobrazbe. Cerkev svetega Mavra so zidali med leti 1547 in 1553. Tega leta je bila tudi posvečena sv. Mavru, zavetniku cerkve, ki naj bi leta 1380 mesto rešil pred zasedbo Genovežanov. Kasneje je bila večkrat obnovljena in predelana.

»Cerkev je bila zgrajena v renesančnem slogu, pri obnovi so posnemali Benetke. Takratni prebivalci Izole so za obnovo izbrali najboljše beneške arhitekte in slikarje. Tako da ni potrebno, da hodite v Benetke. Pridite v Izolo in videli boste košček Benetk!«

O umetniškem bogastvu, ki se nahaja v cerkvi, priča tudi anekdota, ki nam jo je zaupal župnik. V cerkvi se nahaja slika z motivom daritve svetega Lovrenca. Izdelali so jo učenci pomembnega beneškega slikarja Bernarda Strozzija, ki velja za glavnega ustanovitelja beneškega baročnega stila. Pred leti je cerkev obiskal velik ljubitelj umetnosti in očitno tudi zbiratelj, saj je želel sliko odkupiti za vrtoglavo vsoto. Župnik je kljub temu stal za svojimi načeli, zato slika še danes prispeva k bogastvu izolske sakralne dediščine.

Želite izvedeti več? Oglejte si video.

Janez Kobal



Ali veste, kje se skriva Bela Izolanka?

Jesen je najlepši letni čas za sprehod med vinogradi. Grozdje je že obrano, trte pa privabljajo poglede in svetijo v različnih odtenkih barve sonca. V izolskem zaledju, na šavrinskem gričevju – hribih, ki jih lahko občudujemo iz samega mesta Izole, najdemo veliko pešpoti, ki bodo poskrbele za pravo jesensko barvno pravljico. Prav na tem območju pa domujejo tudi izolski oljkarji in vinarji.

Najbolj razširjeni sorti vina v Istri sta malvazija in refošk. Prav ti dve večinoma prideluje tudi Tilen Praprotnik iz vin SteraS. Tilen je izrazit privrženec vpliva klime in okolja na kakovost grozdja in posledično na okus vina. Obenem pa tudi vnet raziskovalec in zbiratelj starih istrskih sort. Tako kot nekateri zbirajo značke, on zbira stare trte. Doma goji prek 10 različnih starih istrskih sort iz katerih prideluje tudi posebno belo in pa rdeče vino.

Ime Steras sicer odseva značaj kmetije, katere vinogradi so pretežno posajeni na terasah, ki jih je skozi tisočletja izklesal Istran. Terasa pomeni, da se vinograd nahaja na hribu oz. v bregu. To pomeni, da so vinogradi bližje soncu in da iz njih grozdja iztisnemo žlahtno tekočino, ki je sad trdega dela in požrtvovalne ljubezni. In prav na terasah, ob enem od njegovih vinogradov, je Tilen odkril eno posebno, njemu zelo ljubo staro sorto … Belo Izolanko. Ponosen je, da je prav on ta, ki jo je začel ponovno oživljati iz pozabe. Bela Izolanka naj bi namreč spadala med štiri najpomembnejše sorte, ki so se na območju Istre gojile v prvi polovici 20. stoletja.

Več o skrivnostni Beli Izolanki pa v videu!

 

Tilen Praprotnik



Okusi poletja v malem izolskem kozarčku

Prebivalci obmorskih mest živimo z morjem in njegovimi danostmi. Tukaj se že vrsto let prideluje sol in ohranja tradicionalen postopek pridelave. Pridelana sol je prava poslastica za sladokusce, ohranjanje solinarskih navad pa opominja na pomen kulturne dediščine. Sol se v slovenski Istri prideluje na Sečoveljskih in Strunjanskih solinah. Pri pridelavi se uporabljajo tradicionalna orodja – lesena strgala. Sol se prav tako pobira ročno in tovori z vagončki.

Ljubezen do tradicionalne predelave soli, istrskih okusov in začimb, ki uspevajo vzdolž Jadrana, goji tudi družina Kolman iz Izole. V njihovem podjetju Fina Isolana pripravljajo mešanice Piranske soli z divjimi zelišči, ročno nabranimi na obali Jadrana. Njihova zgodba izhaja iz nekdanjega preprostega načina življenja lokalnih prebivalcev. »Naša družina se je po napornem delavniku vedno zbrala ob mizi. S skromno hrano in veliko ljubezni smo odraščali v zrele fante in punce,« nam je zaupal Mitja Kolman, ki podjetje Fina Isolana tudi vodi. Verjame, da je najpomembneje v življenju, da se družiš z dobrimi ljudmi ob dobri hrani in pijači. Prav iz te miselnosti se je razvila ideja priprave mešanic soli in zelišč: da bo dobra hrana, ki jo delimo z dobrimi ljudmi, še bolj okusna. Kot je govorila že Mitjeva nona, bi temu na kratko rekli: "Jest, pit in se jemet rado. To je življenje!" Se strinjamo?

Odkrijte zgodbo malega družinskega podjetja in njihovo skrivnost, spravljeno v majhnem izolskem kozarčku.

Mitja Kolman



»Ves čas mislim samo na fotografiranje«

Mladi fotograf Alan Bučar Vukšić s prelepimi izolskimi motivi polni tudi Instagram profil Visit Izola. S fotografiranjem je začel po poškodbi kolena. Od vedno je bil športnik – nogometaš. Po poškodbi pa se je zaradi rehabilitacije začel več voziti s kolesom. Tako je na svojih kolesarskih podvigih opazil čudovite izolske »vište« in istrsko naravo. Iz žepa je potegnil svoj telefon in začel fotografirati ... Kmalu si je kupil tudi fotoaparat, a je ta sprva počival doma, Alan pa je še naprej fotografiral le s telefonom. Ko pa sta z mamo dopustovala na kanarskih otokih, je začel fotografirati tudi s svojo novo igračko – fotoaparatom. In od takrat sta neločljivo povezana! Fotoaparat nosi prav povsod s seboj in ves išče nove drugačne poglede na naravo, ki nas obdaja. »Vsak dan, dobesedno vsak dan, samo fotografiram,« nam je zaupal mladi Izolan.

Katera pa mislite, da je njegova najljubša točka za fotografske podvige? Preverite v spodnjem videu!

Alan Bučar Vukšić, fotograf



Prenašanje tradicije iz roda v rod

»Ne smemo tu puzab't, tu našu linguo«

Ali veste, da le nekaj minut vožnje z avtom iz mesta Izole, na izolskem podeželju, pogovor teče čisto drugače? V zaledju slovenske Istre se namreč govori istrsko narečje, ki ga še domačini, ki živimo blizu, vedno ne razumemo najbolje. Poznamo dve tipični narečji: rižanski in šavrinski govor. Obe temeljita na značilnostih dolenjskega in primorskega narečja, pri spreganju glagolov ne izražata dvojine, imata pa podoben besedni zaklad s številnimi romanskimi izposojenkami ter eno samo kvantiteto naglašenih samoglasnikov. Dolenjsko-notranjski izvor šavrinskega govora se kaže v šavrinskem ẹ. Šavrinski govor temelji na mešanju slovenskih, hrvaških in srbskih narečnih prvin v povezavi z uskoško poselitvijo Istre v 16. in 17. stoletju.

Šavrinski govor prevladuje tudi v Kortah – največjem izolskem naselju v zaledju. V Kortah in okoliških vaseh nikoli ni dolgčas; tu deluje več kulturnih društev, ki skupaj z lokalnimi prebivalci, tradicijo kraja skrbno prenašajo iz roda v rod. Tu so različne generacije močno povezane med seboj, življenje pa se pretežno odvija zunaj – v naravi, med vaškimi ulicami in trgi. Avtentičen utrip zaledja lahko sami začutite v naslednjem videu, kjer vam razkrivamo skrivno kortežansko narečje ali t. i. »šraju pu naše«.

Oglejte si video!

 

Nevjo Škrlič in mladi Kortežani



Z morsko travo do večne mladosti

Morje nas sprošča v vseh letnih časih, še posebej pa poleti, ko lahko v njem tudi plavamo … Če ste se kdaj kopali na območju obalne ceste ste se zagotovo spoznali s Pozejdonko. Gre za morsko rastlino, ki spominja na travo, zato ji nekateri pravijo kar morska trava. A ta morska trava je zelo posebna: živi samo na območju sredozemskega morja, poleg tega pa Pozejdonka sprejema ogljikov dioksid (bolj uspešno kot gozdovi!) in sprošča kisik, zato ji pravimo kar pljuča Sredozemlja. Pozejdonka namreč ščiti ogromno morski mikroorganizmov. Podmorski travnik Pozejdonke na območju nekdanje obalne ceste med Izolo in Koprom je tudi del evropskega omrežja Natura 2000. Gre za ekološko pomembno območje in naravno vrednoto državnega pomena.

Dr. Ana Rotter, raziskovalka iz Morske biološke postaje Piran - Nacionalni inštitut za biologijo, se pri svojem delu vsak dan srečuje z različnimi skrivnostmi morja in morskega življenja. Predvsem jo zanimajo mikroorganizmi, saj gre za še dokaj nepoznano področje, zlasti z vidika pozitivnih učinkov na življenje ljudi. Verjame, da bo korenito proučevanje mikroorganizmov pripeljalo tudi do novih zdravil, do boljših učinkovin v kozmetični industriji in celo do prehranskih dopolnil.

Ana nam je zaupala tudi posebno skrivnost Pozejdonke: ne le da je ta morska trava prava tovarna kisika, pač pa postaja zelo priljubljena tudi v lepotni industriji … Pozejdonko, ki jo je morje naplavilo na obalo, so namreč pred časom raziskovalci iz Sicilije nabirali, jo poslali v laboratorije in začeli iz nje ustvarjati kozmetične produkte. »Prav v tem trenutku uporabljam kremo iz Pozejdonke!« nam je nasmejano zaupala Ana.

 

Oglejte si video.

Dr. Ana Rotter



Starim žicam izolskih vinogradov je vlila novo življenje

Sprehod po starem mestnem jedru Izole nas na vsakem koraku navdušuje s prav posebnim čarom ozkih mestnih ulic, kamnitih tlakovcev in zanimivosti, ki jih tam ne manjka. Ena takih ulice je nedvomno Ljubljanska, ki velja kot ulica, kjer začutimo umetniški pridih Izole. Vrata galerije Drat nam je odprla Sandra Kocjančič, oblikovalka nakita, ki je prav v tej ulici ustvarila stičišče tradicije in sodobne umetnosti.

»Drat v našem  narečju pomeni žica. Drate uporabljajo v vinogradih, a ti drati, ki sem jih jaz uporabila za inštalacijo v mojem prostoru so bili seveda stari in neuporabni, in so v moji galeriji dobili novo podobo.«

Nakit v galeriji je tesno povezani z okoljem, v katerem Sandra živi, in tako pripoveduje o ljudeh, morju, naravi. Po njenih besedah je Izola mesto navdiha, kjer vsakdo najde košček zase. Kot tako so ga prepoznala tudi mnoga zveneča imena iz sveta umetnosti oblikovanja nakita, ki so Izolo obiskala v okviru projekta Filo Rosso. Med njimi je bila tudi modna ikona Agatha Ruiz de la Prada, ki je vajena vrveža Pariza in New Yorka, a je bila nad Izolo popolnoma očarana.

Oglejte si video in začutite umetniški duh Izole.

Sandra Kocjančič, oblikovalka nakita



Za dober pridelek je potrebna ljubezen

Izolo zaznamujeta predvsem morje in okusna morska hrana. A njena obvezna spremljava je tudi vedno sveža lokalna zelenjava, ki jo kmetje pridelujejo na istrski zemlji. V Izoli tako že nekaj let deluje tržnica Ruba sz moje njive, ki je del pobude Kilometer nič. Pobuda lokalne gostince nagovarja k uporabi lokalnih, sezonskih pridelkov. In tako ni izključeno, da na tržnici Ruba sz moje njive med nakupovanjem srečate tudi chefa vaše najljubše gostilnice oziroma restavracije.

Boste pa na tržnici zagotovo vsak teden srečali Brigito iz kmetije Barbo, ki nam je zaupala skrivnost, kako do dobrega pridelka. S kmetijstvom se namreč družina Barbo ukvarja že leta. Veseli so, da se nahajajo na lokaciji z dobro lego, ugodno klimo, le malce več dežja v poletnem času jim ne bi škodilo. Izredno ju veseli, da pridelajo dovolj zase in še za prodajo; saj je doma pridelana sveža zelenjava pomemben del kakovostnega prehranjevanja. Oba z možem upata, da bodo ljubezen do zemlje gojile tudi nove generacije.

Podprite pobudo gesla Kilometer nič: »Iz njive na krožnik« tudi vi in obiščite lokalno tržnico Ruba sz moje njive še do konca tega meseca.

Želite izvedeti Brigitino skrivnost? Oglejte si video.

Brigita Barbo, kmetija Barbo



Izolski ribiči imajo največ sreče

Ribji butik, Ribarnica Levante v Izoli nudi dnevno sveže ribe iz lastnega ulova, ulov lokalnih ribičev ter gojene ribe in školjke. So družinsko podjetje, ki ga poganja strast do izjemne hrane. Njihova zgodba se je začela leta 2009, ko je Tina Steffè Božnik prevzela vajeti Ribarnice Levante, oče Fabio Steffè pa poveljništvo nad ribiško barko Levante, po kateri je tudi ribarnica dobila svoje ime. Družina Steffè je edina stara koprska družina z ribiško tradicijo, nono Vittorio Steffè (Ciacio) je bil ribič vse od leta 1925, njegova žena, nona Giuseppina Steffè (Pina) pa je ribe prodajala na koprski tržnici.

»Skrivnost dobrega ulova je odvisna od različnih faktorjev: od vremena, do morskih tokov in same toplote morja. Pa mislim, da največji faktor je sreča in misli, da jo imajo Izolski ribiči največ.«

Več o ribiški tradiciji tukaj.

Tina Steffè Božnik, ribarnica Levante



Zadovoljstvo gostov je to, kar šteje

Hotel Delfin odlikuje izjemna lega ob morju, neposredno nad izolsko Marino, kjer si lahko napolnite pljuča s svežim morskim zrakom in ob sončnih zahodih občudujete prekrasne barve morja. Z gosti se družijo več kot 35 let, naslednje leto bo hotel praznoval častitljivih 40 let. Ugodna klima in bazeni omogočajo hotelu, da zaživi čez celo leto. V Kneippovem vrtu zdravilnih rastlin in zelišč boste našli mir, ki ga v današnjem tempu življenja vsi potrebujemo. Daša Ždrnja iz Hotela Delfin nam je zaupala njihovo skrivnost in ta je, da imajo dobre goste, ki se z veseljem vračajo že od samega začetka.

Želite izvedeti več? Oglejte si video.

Daša Ždrnja, Hotel Delfin



Ali veste, kaj je skrivnost dobre hrane?

Gostilnica Gušt je dobro poznana v Sloveniji, in kot nam je zaupal vodja gostilnice Gušt, Dimitrij Korpnik, so prepoznavni po odlični kulinariki, ena zmed najbolj prodajnih specialitet pa so pice. Pohvalijo se lahko tudi z dejstvom, da so edini, ki poskrbijo za lačne domačine in obiskovalce na morju in po besedah strank je hitrost njihova glavna vrlina. V zadnjih letih se navtični turizem zelo širi in njihova vizija je razširitev dostave na morju na celotno slovensko obalo.

»Skrivnost naše dobre hrane je, da se jo lahko poje v dobri družbi in lepi okolici.«

Klikni tukaj za ogled skrivnosti. 

Dimitrij Korpnik, Gušt



Izola ga je poklicala k sebi

Vstop v antikvariat, ki stoji na Manziolijevem trgu, takoj vzbudi toplino, a obenem občutek skrivnostnosti. Vsekakor je to kraj, kjer vsak predmet nosi svojo zgodbo in Sergio Kraljič, vam jih z veseljem razkrije in vas popelje v nek drug čas. Nam pa je Sergio zaupal svojo zgodbo, skrivnost, ki ga je nevede pripeljala v Izolo. Pred leti je namreč zaradi težke življenjske preizkušnje začutil potrebo po novem začetku. Izola ga je nerazložljivo privlačila in poklicala k sebi.

»Izola mi je prišla takoj v srce, potem kasneje sem spoznal, da sta se moja starša poročila tukaj v Izoli.«

Sergio je tako doumel, da je ta skriti delček življenja njegovih staršev vzrok, da je prišel v Izolo. Na Manziolijevem trgu, kjer je odprl starinarnico, je pričel novo poglavje svojega življenja. Manziolijev trg je prostor, kjer se vedno nekaj dogaja. Je stičišče domačinov prav tako pa je tudi ena priljubljenih točk obiskovalcev Izole in lokacija, kjer se začuti pravi utrip in domačnost Izole. Sergio pravi, da ta trg ljubi, in poklonil se mu je tudi s poezijo, ki visi na vratih njegovega antikvariata.

Oglejte si video, začutite čarobnost trga in nostalgičen pridih Sergiovega antikvariata.

Sergio Kraljič, antikvar



Izolski ulični jam session

Marina je šest let nazaj s Švedske v Izolo prišla odkrivat svoje korenine. Njena mati je namreč Izolanka, ki je kot otrok zapustila svoj rodni kraj in se preselila na sever. Glasbenica in vokalistka Marina se je v Izolo takoj zaljubila in njen načrtovani nekaj mesečni oddih v Sloveniji se je spremenil v Življenje v tem ribiškem mestecu. V rodno Švedsko se ni več vrnila.

»Poleg vsega, kar se ti v tem kraju zgodi - od okusov, do morja, sence in vonja dreves, prijetnih ljudi...  Z malo sreče se lahko tvoj večerni sprehod po ulicah starega mestnega jedra spremeni v pravi jam session z lokalnimi glasbeniki, ki slavimo glasbo, vino in predvsem prijateljstvo!«

Marina Mårtensson



Namesto jadrnice kmetija

Marko je z družino sprva živel v mestu, v osemdesetih letih pa je mestni vrvež zamenjal za mirno bivanje na slikovitem izolskem podeželju. Ko so se z družino odločali, kje bi preživljali več časa skupaj in tako izbirali med nakupom jadrnice ali kmetije, so soglasno glasovali za slednjo. In s to odločitvijo se je pričela zgodba kmetije Medljan.

»Takoj ob selitvi smo pričeli z govedorejo, ki smo jo ob razširitvi našega posestva zamenjali za vzrejo konjev. Takrat sta zaživeli tudi turistična kmetija in šola jahanja. Vse kulinarične skrivnosti je še do nedavnega skrbno čuvala moja »nona«, postopoma pa jih je razkrila moji ženi Marini. Z obiskom naše tipične istrske kmetije jih boste lahko spoznali in okusili tudi vi.«

Marko Kodarin



Ali veste, kaj se ponoči sveti v morju?

Sestri Enya in Amelie imata mamo Izolanko in očeta Francoza, od tod tudi izbor njunih lepih imen. Skupaj živijo v Izoli, njun najljubši letni čas pa je seveda poletje. Najraje se kopata na plaži San Simon, kjer se v popoldanskem času zbira mladina.

"Vsako leto spoznava nove prijatelje, s katerimi uživamo v poletnih dneh. Ne samo v kopanju na plaži, saj radi tudi skupaj kolesarimo, se rolkamo in na splošno uživamo na prostem, ker so dnevi daljši in smo lahko dlje zunaj. Najina skrivnost je, da imava v Kortah prav poseben vrtiček, čisto najin, zanj skrbiva sami in ga zelo radi obdelujeva. Tudi na podeželju je lepo, ne samo ob morju. Pa še na ene skrivnosti sva se spomnili... Najraje imava nočno kopanje, a veste zakaj? Ker se v vodi ponoči sveti plankton. To je tako lepo!"

Amelie & Enya



Ribiško palico zamenjal za mreže

Ko je Davor v rosnih letih prijel ribiško palico, se je med njim in morjem rodila prva simpatija. Sprva se je ukvarjal s profesionalnim ribolovom in se udeležil osmih svetovnih prvenstev, s katerih je odnesel kar štiri medalje. Kasneje je ribiško palico zamenjal za ribiške mreže in simpatija je prerasla v pravo ljubezen, ki traja in je obenem tudi njegov način življenja.

»Čarobnost Izole je v pristnem stiku z morjem, katerega pa preko ribištva ohranja le še mala peščica posameznikov. Sam sem eden izmed njih. Lovim že 30 let, morje uživam in ga iskreno ljubim. Ni lahko, a morje je pošteno in radodarno za tiste, ki imajo voljo in vztrajnost.«

Davor Ivkovič



Rože so duša hiše

Silvestra je velika ljubiteljica rož, kar se jasno vidi tudi ob pogledu na njena z bujnim cvetenjem bogata okna v Tartinijevi ulici. Na ulico, v kateri živi, je zelo ponosna in vesela, da se s stanovalci tako dobro razumejo in živijo v duhu medsebojne povezanosti.

»Tartinijeva ulica je najlepša ulica v Izoli, kjer se zelo veliko dogaja. Skupaj se udeležujemo Šalšijade in podobnih dogodkov v mestu, organiziramo tudi skupna praznovanja in postavljamo slavoloke. Poleg naše ulice, imam zelo rada tudi rože, ki so v mojem stanovanju, na oknih in na njivi. Ljudje se čudijo, kako zelo z njimi vztrajam in kako skrbim zanje. Med zimo, ko kaže, da bodo vse rože odmrle, jih jaz pozorno negujem in vso mojo ljubezen mi na pomlad vrnejo z bujnim cvetenjem. Kot pri vseh drugih stvareh, je namreč tudi pri rožah najpomembnejša ljubezen. In zapomnite si, duša hiše so prav rože.«

Silvestra Gruden



»Pozdravljena, moja zemlja!«

Aldo s kmetije Istriana se s kmetijstvom ukvarja že dolga leta. Najprej je kmetijsko dejavnost opravljal poleg službe, sedaj pa je popolnoma predan le kmetovanju. Skrbi, da njegovi vnuki uživajo zdravo hrano, poleg tega pa Aldo s svojo dobro voljo in zdravimi pridelki razveseljuje tudi obiskovalce domače tržnice Ruba sz moje njive. Glavnina njegove kmetije, kjer vzgaja predvsem zelenjavo in nekaj sadja, se nahaja pod naseljem Dobrava v Izoli, v bližnji okolici pa ima posajene tudi oljke.

»Kmetovanje in zemlja zahtevata celega človeka in to ves dan, ne samo del dneva, kot je to pri ostalih službah. Le s pravim odnosom in delavnostjo pridejo tudi pravi pridelki, zato vsako jutro mojo kmetijo pozdravim z »Dobro jutro!« in se zvečer od nje poslovim z »Lahko noč!«. Tako kot je lepa mlada punca, je lepa tudi moja zemlja.«

Aldo Ček



Kruh morajo mesiti prave roke

Rozana je predsednica turističnega društva Šparžin in velika ljubiteljica kulturne dediščine. Meni, da vse poti vodijo v Korte, kjer vas pričakujejo prijazni domačini, lokalna hrana z odličnim oljčnim oljem ter dobro kapljico. Vabi vas, da si obujete pohodne čevlje in se odpravite na raziskovanje Kort in okolice.

»Veliko znanja sem podedovala od mame Marije Panger, ki mi je predala tudi skrivnosti pečenja dobrega kruha. Vendar je vedno poudarjala, da znanje ni dovolj. Za okusen kruh so namreč potrebne prave roke in mesenje s pravo energijo. Moja ljubezen je narava, druženje in prava družba. Predvsem hoja v naravi me razbremeni in mi da novih moči po napornem dnevu. Zelo rada se zatečem tudi k vodnim virom, ki zame nosijo neprecenljivo vrednost in jih je v Kortah ter okolici veliko.«

Rozana Prešern

Sledi skrivnostim domačinov

Prijavi se na e-novice in zaupamo ti še NOVE 3 skrivnosti


Zemljevid
Artboard 1

Naša spletna stran uporablja piškotke

Sprejmi in nadaljuj Več o uporabi piškotkov